ZAROČNI PRSTANI

Govorica nakita ne pozna meja za izpolnitev sanj.

Uporablja besedo srca,

slovnico občutkov in

abecedo ljubezni.

Prvi zabeležen zapis, da je moški podaril ženski zaročni prstan, sega v leto 1477, ko je nadvojvoda Maximilian zaprosil Marijo Burgundsko. Zaročni prstan je bil sestavljen iz majhnih diamantov v obliki črke M. Po tem dogodku je zaročni prstan postal vse bolj priljubljen. Za člane kraljeve družine je bilo v navadi podarjati si zlato ali srebro, ostali ljudje pa so segali po bolj dostopnih materialih, na primer železu. Zaročni prstan je pravzaprav predstavljal vrednost izbranke, pa tudi premožnost ženina, vstavljeni kamni pa so to le še poudarjali. Okoli leta 1700 je bil na zaročnem prstanu graviran cvetlični vzorec. Okoli leta 1800 so v času kraljice Viktorije izdelovali in nosili zaročne prstane z izpisanim imenom bodoče neveste, ali z napisom najdražja in podobno. Vstavljali so diamante, smaragde, ametiste, rubine, smaragde.

POROČNI PRSTANI

Večnost, trajnost in zvestobo pri poročnem prstanu ponazarja plemenita kovina, iz katere je poročni prstan izdelan. Ženin in nevesta si ga drug drugemu izmenjata s simbolnim pomenom trajnosti in zvestobe sklenjene zakonske zveze

Poročni prstani imajo že tako dolgo zgodovino, da je njihov izvor zavit v tančico skrivnosti. Njihovi začetki izvirajo iz puščavskih območij severne Afrike iz časov starega Egipta.

Izmenjava prstanov pri poročnem obredu je simbol zveze med zakoncema. Najstarejši zapis o izmenjavi poročnih prstanov prihaja iz starega Egipta, približno 4800 let nazaj. Takrat so prstan povezovali z nadnaravno, večno zvezo, ki jo veže neskončna ljubezen. Trstika, rogoz in loček, ki so rasli poleg svetovno znanega papirusa, so bile sestavine prvih prstanov, ki so bili zviti in prepleteni skupaj z okraski v prstane. Krog je bil simbol večnosti, brez začetka in konca, ne le za Egipčane, ampak za mnoge starodavne kulture. Luknja na sredi ima tudi pomen, ni le prazen prostor, ampak pot, ki vodi k novim doživetjem, vrata v nov znan in neznan svet. Če je moški poklonil prstan ženski, ji je s tem simbolno pokazal svojo neskončno in neumrljivo ljubezen. Ker vejevje, iz katerih so bili prvi prstani, ni dolgo trajalo, je tovrsten material hitro zamenjalo usnje, kost in slonovina. Dragocenejši kot je bil material, večja ljubezen je bila s tem izkazana. Poleg tega je prstan izkazoval tudi premožnost moškega, ki je prstan podaril.

Prstani in simbolika podarjanja prstanov se je kaj kmalu prenesla tudi v stari Rim, vendar so Rimljani k simboliki dodali nekaj svojega. Raje, kot da so s prstanom ponudili svojo ljubezen izvoljenki, so izvoljenke nagradili s simbolom pripadnosti oz. lastnine. Rimljani so tako rekoč žensko prilastili, če je sprejela podarjeni prstan. Rimski zaročni prstani so bili večinoma narejeni iz železa in imenovani »Anulus Pronubus« in so bili prvi, ki so imeli gravure. Šele v 9. stoletju so tudi Kristjani pri poročnem obredu uporabili prstane, ki so bili najprej bogato okrašeni z golobicami, lirami in sklenjenimi rokami. Okoli 13. stoletja je cerkev obsodila, da so takšni prstani poganski in brezbožni, zato so jih poenostavili v enostavne rinke, ki simbolizirajo združevanje src.

Za Rimljane je sprejem prstana s strani dekleta pomenil zavezujoč in zakonit dogovor, da dekle ni več prosta. Ta tradicija se je nadaljevala do sredine 20. stoletja kot opomin na čase, ko so žensko obravnavali kot lastnino.

Ko je nastopila II. svetovna vojna, je mnogo mladih mož moralo za daljši čas zapustiti svoje žene in takrat so možje začeli nositi poročne prstane kot simbol zakonske zveze in spomin na svoje žene. Bila je povsem romantična gesta, ki pa je živa še dandanes – niso več samo žene tiste, ki nosijo prstane kot simbol svoje predanosti in zavezanosti, pač pa poročne prstane nosi tudi vedno več mož.

Zlato, srebro in druge kovine

V zgodnjem Rimu je bilo med vsemi kovinami najbolj občudovano železo. Železo je imelo simbol moči, s tem pa je bila poudarjena moč ljubezni. Prvi prstani sicer niso bili simetričnih oblik in so bili pogosto zelo nespretno izdelani. Problem železnih prstanov v tem času je bila vsekakor rja. Kmalu so bili prstani izdelani le še iz plemenitih kovin, med katerimi sta prevladovala zlato in srebro. V srednjem veku so se celo širile vraže, da naj bi poroka brez zlatega prstana prinašala nesrečo. Tako se je pri revnih porokah pogosto dogajalo, da je bil prstan, izdelan za poroko, takoj pretopljen nazaj in vrnjen, ker si ga ljudje niso mogli privoščiti.

SIMBOLIKA POROČNIH PRSTANOV

Danes so poročni prstani povsem samoumevni za vse zahodne kulture, sporočajo pa večno zaobljubo ljubezni. Od kdaj izhaja tradicija nošenja poročnih prstanov na levem prstancu je težko določiti, o tem namreč ugibajo zgodovinarji, zato obstaja več kot ena sama razlaga.

NA KATEREM PRSTU SE NOSI POROČNI PRSTAN?

Poročni prstani so bili skozi zgodovino nošeni na različnih prstih leve ali desne roke, zgodovinarji še vedno raziskujejo od kod izvira razlog, da se je do danes uveljavila ravno nošnja prstana na prstancu leve roke. Rimljani naj bi verjeli, da skozi levi prstanec teče »vena amoris« ali po naše: vena ljubezni, ki je povezana direktno s srcem. Znanstveniki so kasneje dokazali, da to ne drži, vendar mit še vedno ostaja kot prvi razlog za nošenje prstana na levem prstancu in vanj verjamejo predvsem romantiki.

Druga teorija izvira iz Krščanstva – na začetku so prstan nosili na tretjem prstu (sredincu), nato pa je skozi običaj natikanja prstanov duhovnik govoril: »V imenu očeta, sina in svetega duha,« med tem se je s prstanom dotaknil palca kazalca in sredinca in ob potrditvi prisotnih z »Amen«, prstan nataknil na 4. prst leve roke (z desnicama sta se mladoporočenca držala roke) in s tem zapečatil poroko.

Najbolj praktična teorija izhaja iz vsakdanjega življenja – mehke kovine (kot sta zlato in srebro) se manj poškodujeta, če se nosita na levi roki, saj je bila večina prebivalstva desničarjev. Poleg tega je 4. prst drugi najmanj uporabljen prst poleg mezinčka. Mezinček je odpadel, ker je premajhen in ni dopuščal dovolj prostora za gravuro in dekoracijo, zato je po vsej verjetnosti ljudi motiviral ravno prstanec.

Danes daleč najbolj prodajani prstani so poročni prstani. Samo v ZDA letno porabijo 17 ton zlata za izdelavo poročnih prstanov. 20. stoletje nasploh je sprožilo veliko prodajo zlata z oglaševanjem in z industrijsko revolucijo so prstani postali dostopnejši širšim množicam in ne le aristokraciji in premožnejšim slojem prebivalstva. Prodaja in uporaba prstanov se je povečala tudi na račun tega, da danes prstana nosita oba partnerja in ne le ženska, kot je bilo v navadi pred 19. stoletjem. Danes je zveza prostovoljna in enakopravna, včasih pa je bila v naprej dogovorjena s strani staršev in družine, ženska pa pri tem ni imela besede in je veljala za moževo lastnino. Danes so prstani predvsem simbol iskrene ljubezni in obljube zvestobe, vedno pa temu ni bilo tako.